V okviru projekta »WIM 2: Vključevanje delavcev – Lotimo se izzivov«, ki ga vodi Združenje delodajalcev Slovenije, so bili v Podgorici, Zagrebu in Skopju v mesecu maju izvedeni trije projektni sestanki.
Namen srečanja vodje projekta z nacionalno strokovno delovno skupino je pripraviti izhodišča za razvoj participacijskega modela in okvirjev za umeščanje vloge predstavnikov zaposlenih v procese odločanja. Projektne aktivnosti nacionalne delovne skupine ne bodo omejene le na promocijo participacije zaposlenih v procesih odločanja, temveč tudi na oblikovanje konkretnih rešitev, ki bi jih bilo kasneje v okviru približevanja evropskim integracijam mogoče prenesti v pravni red.
Delovno skupino v vsaki posamezni državi sestavljajo predstavniki delodajalcev, torej delodajalska združenja, predstavniki delavcev, organizirani v reprezentativnih sindikatih, ter predstavniki vlade oziroma resornega ministrstva. Namen takšne tripartitne sestave je zagotoviti, da se evropska zakonodaja s področja soupravljanja prenese na način, ki je vsem trem akterjem najbližje oziroma najbolj sprejemljiv in ima zato največ možnosti, da tudi dejansko zaživi, ko bo v nacionalno zakonodajo prenesen. Partnerji projekta namreč izhajamo iz stališča, da lahko sami dogovorno najbolje uredimo skupne zadeve.
Prenos direktive o soupravljanju ne pomeni le obveze držav, ki merijo na vstop v Unijo, pač pa premišljen prenos konkretne vsebine in njeno izvajanje pomeni tudi stabilnejše poslovno okolje in posledično jasen signal potencialnim vlagateljem. To je seveda zunanji vidik. Korektno urejeni odnosi v smislu informiranja o vseh za delavce relevantnih vidikih upravljanja in načrtovanih upravljavskih odločitvah ter posvetovanje s predstavniki zaposlenih pred sprejemom odločitev, ki pomembneje posegajo v sfero delovnih razmerij, pa predstavljajo nepogrešljiv notranji vidik soupravljanja. Projektni partnerji namreč verjamemo, da je to eden izmed temeljnih gradnikov kvalitetnih kolektivnih in individualnih delovnopravnih odnosov.
Aktivnosti nacionalne delovne skupine so v posamezni državi različne, upoštevaje obstoječe dejansko stanje in veljavne zakonske okvire: črnogorska zakonodaja še ne vsebuje pravnih podlag za ustanovitev in delovanje svetov delavcev, makedonska zakonodaja vsebuje okvire za ustanovitev evropskih svetov delavcev, ne pa tudi okvirov za ustanovitev in delovanje svetov delavcev v nepovezanih družbah brez transnacionalnega elementa.
V Črni gori in Makedoniji predstavlja dodaten problem razmejitev in opredelitev vloge sveta delavcev v razmerju do sindikata. Zaznati je namreč mogoče strah nekaterih sindikatov, pred izgubo vloge predstavnikov zaposlenih. Potrebno je izpostaviti, da sindikat ni predstavnik vseh zaposlenih, ampak zastopa interese svojih članov, ki tudi oblikujejo poslovno voljo sindikata. Drži pa, da lahko reprezentativni sindikat tako v Makedoniji kot v Črni gori sklepa kolektivne pogodbe s splošno veljavo, veljavnostjo za vse zaposlene. Izziv je oblikovati osnutek pravnih okvirov za oblikovanje organa, ki bo konceptualno, kot tudi dejansko, predstavnik vseh zaposlenih in ne članska organizacija. Drugi izziv pa je jasna razmejitev področja soupravljanja od urejanja delavskih pravic in obveznosti.
Za razliko od obeh navedenih držav, ima Hrvaška v celoti prenesene vsebine direktiv o soupravljanju, tako preko svetov delavcev, kot preko evropskih svetov delavcev. Še pomembneje pa je, da vse oblike delavske participacije tudi v praksi delujejo. Zaradi navedenega so projektne aktivnosti s hrvaškimi projektnimi partnerji nekolike drugačne. Poudarek aktivnosti s hrvaškimi projektnimi partnerji je na implementaciji avtonomnih evropskih okvirnih sporazumov. Prav tako tripartitno sestavljena skupina v okviru naloge išče optimalen način za njihovo implementacijo, pri čemer se še posebej preučuje možnost prenosa sporazumov na ravni podjetja, preko modelov delavske participacije. Svet delavcev bi bil lahko kot predstavnik vseh zaposlenih nosilec aktivnosti implementacije.
Projektne aktivnosti torej zajemajo pester spekter aktivnosti, pomembno spremembo v pristopu pa predstavlja iniciativa nacionalnih socialnih partnerjev (hkrati tudi partnerjev projekta), ki soglasno oblikujejo osnutek normativne ureditve, z namenom predložitve pristojnemu oblastvenemu organu. Zadane aktivnosti pomenijo proaktivno ustvarjanje avtonomnih rešitev, namesto čakanja nanje.
S finančno podporo Evropske unije.