Nepričakovan, izrazit in strokovno neutemeljen dvig zneska minimalne plače le še dodatno potrjuje, da slovensko gospodarsko okolje ne sme sloneti na arbitrarnih in populistično všečnih odločitvah politikov, temveč potrebuje stabilno, predvidljivo poslovno in gospodarsko okolje, ki temelji na strokovno utemeljenih odločitvah in upoštevanju dogovorjenega protokola – socialnega dialoga.
Vladna stran je tudi pri minimalni plači, enako kot pri zimskem regresu, pristopila k obravnavi predloga s predhodno javno napovedjo novega zneska. Minister za delo, Luka Mesec, je namreč 18. 12. 2025 javno napovedal, da bo predlagal minimalno plačo v višini 1000 EUR neto, in to še preden smo bili socialni partnerji sploh seznanjeni z izračunom nove višine minimalnih življenjskih stroškov, na katere se je izjava ministra za delo domnevno naslonila.
Z razočaranjem lahko ugotovimo, da tudi tokrat javno komuniciranje konkretnega zneska (1.000 EUR neto) pred predhodno vsebinsko obravnavo v okviru socialnega dialoga ustvarja učinek zavezujočega pričakovanja in s tem zmanjšuje realni manevrski prostor posvetovanja. Če delodajalska stran zaradi temeljne nesprejemljivosti in vsebinske zgrešenosti uvedbe zimskega regresa sploh ni pristopila k pogajanjem, saj se o nemožnem niti ni mogoče pogajati, je kljub predhodni javni napovedi višine nove minimalne plače pristopila k posvetu. In to v dobri veri, da bodo argumentirani in objektivno predstavljeni zadržki glede predlagane višine 1000 EUR neto sprejeti kot tehten argument pri odločanju o (ne)smiselnosti takšnega dviga.
Enako kot pri zimskem regresu, tudi pri določanju zneska minimalne plače minister za delo in vladna stran nista upoštevali niti enega od argumentiranih in obrazloženih predlogov delodajalske strani.
Danes formalizirana odločitev v obliki objave v Uradnem listu RS potrjuje, da je bil socialni dialog uporabljen le kot procesna kulisa in ne kot mehanizem za tehtanje posledic in ustrezno uporabo zakonskih kriterijev, v katerem vse kaže, da so delodajalske organizacije za vladno stran le še statisti in se upravičeno postavlja vprašanje o smiselnosti udeležbe v tovrstnih aktivnostih. Ne glede na aktivno udeležbo ali pasivno držo do nesprejemljivega je namreč končni rezultat enak – argumenti delodajalske strani so preslišani.
Javno ustvarjen vtis, da lahko gospodarstvo »brez težav« absorbira skokovite administrativne dvige, je nevarna poenostavitev. Dobički niso enakomerno porazdeljeni po panogah in podjetjih, dobiček pa ni isto kot likvidnost in zmožnost takojšnjega povečanja fiksnih stroškov dela v vseh dejavnostih. Minimalna plača je univerzalna obveznost tudi za panoge z nizkimi dodanimi vrednostmi in nižjo produktivnostjo, zato »povprečje dobičkov« ni primeren kriterij in je strokovno zgrešen argument za administrativni skok, še zlasti pa ni primeren kot argument predsednika vlade v bran novo določeni višini minimalne plače.
V Sloveniji imamo uveljavljen bruto sistem dohodkov, kar pomeni, da ima zaposleni pravico do dohodka pred plačilom davkov in prispevkov, ki se v obliki davčnega odtegljaja odtegujejo in plačujejo iz navedenega dohodka. Obveznost delodajalca kot izplačevalca dohodka pa je, da od bruto dohodka zaposlenega obračuna in odvede akontacijo dohodnine ter prispevke delojemalca, jih plača v imenu in za račun zaposlenega ter zaposlenemu nakaže neto znesek.
Neto znesek je v veliki meri odvisen od zneska akontacije dohodnine, ta pa je odvisna od vrste in obsega davčnih olajšav, ki se zaposlenemu upoštevajo pri izračunu davčne osnove. Zato je določanje minimalne plače v neto znesku in njenem preračunavanju v bruto znesek z upoštevanjem veljavnih prispevnih stopenj in akontacije dohodnine, izračunane z upoštevanjem samo splošne olajšave, popolnoma neustrezno.
Pri takem načinu preračunavanja neto minimalne plače v bruto minimalno plačo pride do vrste anomalij, saj npr. zaposleni - davčni rezident Slovenije, ki uveljavlja posebne ali/in osebne olajšave pri izračunu akontacije dohodnine, prejme pri bruto minimalni plači v višini 1.481,88 EUR več kot 1.000 EUR neto plače in zaposleni -davčni nerezident, manj kot 1.000 EUR neto plače. Če želi delodajalec tako zaposlenemu rezidentu kot nerezidentu, ki opravljata delo na istem delovnem mestu, zagotoviti enako neto minimalno plačo, kar je tudi skladno z njihovimi pričakovanji glede na izjave predstavnikov Vlade RS in ministrstev, bi moral zaposlenemu nerezidentu obračunati bruto plačo v višjem znesku kot znaša zakonsko določena bruto minimalna plača. Posledično že v okviru plačnega sistema pri delodajalcu prihaja do anomalij, hkrati pa je z višjim bruto zneskom plače zagotovljen tudi višji obseg pravic iz socialnih zavarovanj.
V javnih izjavah in odzivih glede višine minimalne plače minister izpostavlja tudi prag tveganja revščine (PTR) kot eno ključnih utemeljitev za določitev oziroma dvig minimalne plače. Vendar metodološko to ni »plačni kriterij«. PTR je po metodologiji EU-SILC definiran kot 60 % mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka po socialnih transferjih (gospodinjski indikator, ki upošteva sestavo gospodinjstva). SURS je februarja 2025 za leto 2024 objavil, da je PTR za enočlansko gospodinjstvo znašal 981 EUR/mesec, stopnja tveganja revščine pa 13,2 % (okoli 276.000 oseb). Hkrati je treba poudariti metodološko omejitev: Eurostatova razlaga (prevzeta tudi v uradnih metodoloških opisih indikatorja) izrecno navaja, da indikator ne meri »dejanske revščine« ali življenjskega standarda, temveč relativno nizke dohodke v primerjavi z drugimi v isti državi. ZDS poudarja, da je lahko PTR socialni indikator oziroma kriterij, vendar njegova neposredna uporaba kot »ciljne ravni« minimalne plače ni ustrezna in tudi ni skladna z veljavnim zakonskim okvirom, poleg tega pa bi, če bi postala relevanten kriterij, zahtevala izrecno zakonsko opredelitev ter tudi ustrezen postopek socialnega dialoga. Prag tveganja revščine tako ni zakonsko določen kriterij, ki ga minister kot relevantnega izpostavlja šele v obdobju pred volitvami. V predhodnih usklajevanjih minimalne plače, ko je bila minimalna plača prav tako v času mandata ministra za delo Luke Mesca vseskozi pod pragom tveganja revščine, minister ni pristopil k naslavljanju tega izziva, čeprav bi to lahko storil. Takšnega ravnanja ni mogoče razumeti drugače, kot le prazen predvolilni manever.
Zaradi vsega navedenega zahtevamo, da se dokončno prekine praksa napovedovanja minimalne plače v neto znesku in da naj bo v bodoče predmet usklajevanja le znesek bruto minimalne plače, in to v zakonsko določenem okviru.
Ponovno je treba poudariti, da sta minister za delo in celotna Vlada RS s sprejetjem takšne odločitve prevzela izjemno veliko odgovornost mimo vseh argumentiranih opozoril gospodarstva. Še več – dejstvo, da sta bila pomisleka izražena celo znotraj vlade, potrjuje, da tudi sami nosilci odločanja razumejo, da gre za tvegano, konfliktno in potencialno destruktivno odločitev. A kljub temu so skupaj izbrali pot najmanjšega odpora: pot, kjer se posledice preložijo na gospodarstvo, stroški pa na delodajalce.
Tako visok dvig minimalne plače v trenutnih razmerah je nepotreben, neodgovoren, nerealističen in nevarno odklopljen od gospodarske realnosti. Podjetjem se nalaga dodatne stroške v času, ko se že soočajo z dražjimi energenti, višjimi stroški surovin, nepredvidljivimi geopolitičnimi razmerami ter vedno bolj zapletenim in represivnim regulativnim okoljem. V takih okoliščinah vlada ne “povečuje blaginje”, temveč podjetjem odvzema manevrski prostor, zmanjšuje možnost vlaganj, ruši konkurenčnost in s tem ogroža ravno tisto, kar bi moralo biti prioriteta: dolgoročno stabilna delovna mesta.
Pri trditvi premierja, da »gospodarstvo še nikoli ni poslovalo tako dobro« se predsednik vlade sklicuje na »uradne rezultate«, bonitetne ocene in ocene mednarodnih institucij. To pa ne dokazuje, da je gospodarstvo kot celota sposobno absorbirati administrativne skoke stroškov dela brez posledic. Bonitetna ocena države meri predvsem kreditno tveganje države in javnofinančno sliko. Fitch je Sloveniji oceno zvišal na A+ in to utemeljil z javnofinančnimi kazalniki (dolg, saldo, rezerve) in pričakovanji o zmerni rasti. To ni dokaz o »rezervah« vsakega podjetja, še posebej v panogah z nizkimi maržami. Banka Slovenije v decembrski napovedi 2025 izrecno navaja, da bo rast BDP v 2025 1,0 % in da je to najnižja rast po letu 2020; hkrati izpostavlja šibkost aktivnosti in investicijsko negotovost. To je diametralno nasprotno retoriki premierja »še nikoli tako dobro«. AJPES v uradni informaciji o poslovanju gospodarskih družb za 2024 navaja: neto čisti dobiček 6.526 mio EUR, vendar je (realno) nižji, hkrati pa se je število začetih stečajev povečalo na 874 (+14 %). Ti podatki jasno kažejo, da se del gospodarstva že giblje na robu in da »povprečje« ne sme postati izgovor za ukrepe, ki nesorazmerno prizadenejo najbolj ranljive dele ekonomije.
Strinjamo se, da je cilj dostojnega plačila legitimen, vendar mora biti dosežen na stabilen, vzdržen in razvojno usmerjen način. Dostojne plače se ustvarjajo z rastjo dodane vrednosti, produktivnosti in razbremenitvijo dela, ne pa z administrativnimi ukazi, ki povečujejo stroške, dušijo investicije in odpirajo prostor za zmanjševanje zaposlovanja.
Združenje delodajalcev Slovenije ne nasprotuje temu, da mora minimalna plača ohranjati svojo realno vrednost in varovati najšibkejše. A tako velik, administrativno določen skok, izveden na način, ki je socialni dialog ponovno potisnil na rob, pomeni resno tveganje za konkurenčnost, stabilnost stroškov dela, plačne strukture in delovna mesta, posebej v panogah z nizko dodano vrednostjo in nižjo produktivnostjo ter v podjetjih, ki nimajo rezerv za takšne posege.
Stvari so šle predaleč. Pričakujemo vrnitev k predvidljivim, transparentnim in dokazno utemeljenim rešitvam ter k socialnemu dialogu, ki bo vsebinski – in ne zgolj procesni.
Kdo bo prevzel odgovornost, ko bo ob uresničitvi vsega, na kar opozarjamo, treba izreči: Delodajalci, prav ste imeli?
