Gre za  proces dogovarjanja, usklajevanja in sprejemanja stališč med različnimi interesnimi skupinami.

Socialni partnerji so predstavniki interesnih skupin dela (delojemalci - sindikati) ter kapitala (delodajalci – Združenja delodajalcev, zbornice).

Socialni dialog služi kot poizkus uravnoteženja na videz nasprotnih interesov države (gospodarska rast), kapitala (konkurenčnost) in sindikatov (plače) z medsebojnim popuščanjem na temelju zaupanja s ciljem doseganja dolgoročne blaginje.

Vsem socialnim partnerjem je poleg zagovarjanja lastnih interesov skupno, da je deklariran cilj vseh doseganje socialnega miru. Cena, ki so jo pripravljeni plačati za to pa je, da se vsakdo izmed njih odpove delu svojih zahtev v zameno za skupno dobro, oz. v zameno za uresničitev nekega splošnega cilja, ki je v interesu vseh.

Socialni dialog kot organizirana izmenjava stališč med socialnimi partnerji privede do obveznih dogovorov o odprtih vprašanjih gospodarskega in družbenega razvoja države.

Predmet socialnega dialoga so praviloma pravice, obveznosti in odgovornosti delodajalcev in delavcev, plače in plačna politika, zaposlovanje, vse vrste socialnih zavarovanj, socialna varnost, varnost zaposlenih in podobno.

Ravni urejanja socialno-ekonomskih vprašanj:

• raven države, kjer se rešujejo vsa najpomembnejša vprašanja – v ekonomsko socialnem svetu
• raven dejavnosti oz. panoge 
• raven posameznega gospodarskega subjekta

Socialni sporazum za obdobje 2007 - 2009